Lekcija 3 – psihosocialne posledice
3.1 Spopadanje z diagnozo in z brezglutensko dieto
Celiakija je kronična bolezen, ki ima velik vpliv na vsakodnevno življenje. Kljub temu da brezglutenska dieta omogoča večini bolnikov življenje brez simptomov, je lahko vseeno obremenjujoča, še posebej v socialnih situacijah. Zdravnik je navadno dobro pripravljen na (bio)medicinske vidike bolezni, vendar pa ne smemo pozabiti na psihološke in socialne vidike. Vsak bolnik na diagnozo reagira drugače, v odvisnosti (med drugim) od osebnosti, socialnega okolja in preteklih bolezni (Turner & Kelly 2000). Z dobro komunikacijo med zdravnikom in bolnikom že od samega začetka, se izboljšata razumevanje bolezni in duševno zdravje (Fong Ha & Longnecker 2010).
Čeprav se sprejemanje celiakije in brezglutenske diete običajno sčasoma povečuje (Burger s sod. 2017, Melicharova s sod. 2016) in imajo bolniki občutek dobrega splošnega zdravja v primerjavi z drugimi kroničnimi boleznimi, je bilo dokazano, da predstavlja zdravljenje celiakije veliko breme (Shah s sod. 2014). Strogost brezglutenske diete ima velik vpliv na dojemanje bolezni: medtem ko je slabo obvladovanje bolezni povezano z negativnimi čustvi in občutki velikega bremena, je bilo za dobro obvladovanje bolezni odkrito, da poveča sprejemanje in pozitiven odnos do bolezni (Burger s sod. 2017).
Kvaliteta življenja
Na kvaliteto življenja vplivajo fizični in duševni dejavniki (slika 12). Na žalost vseh teh dejavnikov, na primer vztrajanja simptomov, pridruženih bolezni in potrebe po strogi brezglutenski dieti, ni mogoče nadzorovati, vendar jih moramo sprejeti. Po drugi strani pa brezglutenska dieta izboljša kvaliteto življenja, saj zmanjša obremenjujoče simptome in omogoči izogibanje razvoju zapletov (Burger s sod. 2017).
Slika 14: Determinante kvalitete življenja
(Vir: ENeA, povzeto po Burger s sod. 2017)
Da bi izboljšali zdravljenje in kvaliteto življenja, bi morali biti bolniki v idealnih razmerah deležni tudi podpore različnih zdravstvenih delavcev in institucij:
- Specializirani dietetiki/nutricionisti: v obravnavo jih je potrebno vključiti takoj ob postavitvi diagnoze, pa tudi ob sledenju (glejte tudi lekcijo 2). Njihovo znanje o brezglutenski dieti lahko bolnikom zelo pomaga pri razumevanju celiakije in brezglutenske diete ter s tem izboljša upoštevanje diete.
- Društva za bolnike s celiakijo/podporne skupine: pri njih lahko bolniki prejmejo veliko praktičnih informacij, npr. o označevanju živil, o tem, kje najti brezglutenske restavracije ter glede morebitne finančne podpore za bolnike s celiakijo. Pomembno je, da omogočajo tudi spoznavanje z drugimi bolniki ter izmenjavo izkušenj. Vse bolnike s celiakijo je zato potrebno spodbuditi k temu, da se pridružijo društvu ali podporni skupini.
- Psihologi: bolnikom s čustvenimi težavami bi lahko koristil obisk psihologa. Nekaterim bolnikom ustreza, da se lahko o svojih skrbeh pogovorijo z nekom izven svoje družine/prijateljev, pri nekaterih pa so lahko prisotne resne čustvene motnje, na primer depresija ali socialna fobija, ki jih mora zdraviti psiholog oziroma psihiater.
Vplivi na družinsko življenje
Celiakija in brezglutenska dieta vplivata ne le na bolnika, temveč na vso družino (ali gospodinjstvo), še posebej, če je bolnik otrok.
Najprej je potrebno sprejeti nekaj pomembnih odločitev glede gospodinjstva: v kolikšni meri bodo brezglutensko prehrano uživali ostali družinski člani? Katero opremo za brezglutensko kuhinjo je potrebno kupiti? Kako bo družina preprečila navzkrižno kontaminacijo? V vsakem primeru brezglutenska dieta poveča obremenitve v domačem okolju, še posebej ob začetku zdravljenja, ko se mora vzpostaviti nova rutina. To obdobje je lahko naporno in lahko vodi v družinske konflikte, vendar se bo izboljšalo, ko bo brezglutenska prehrana postala rutina.
V nekaterih družinah brezglutenska prehrana vpliva tudi na družabno življenje: načrtovanje izletov postane zahtevnejše, restavracije morajo ponujati brezglutensko prehrano in prijatelji morajo biti natančno poučeni glede priprave brezglutenske prehrane. Zaradi tega so lahko številne družabne aktivnosti odpovedane ali strogo omejene. Družinam je potrebno pomagati, da ne dovolijo, da bi brezglutenska dieta prevzela nadzor nad njihovimi odločitvami. Društva za bolnike s celiakijo so zato odlične kontaktne točke in viri nasvetov in trikov, na primer glede varnih restavracij, priprave izletov in številnih drugih stvari.
Obstajajo tudi druge skrbi/težave, s katerimi se spopadajo starši otrok s celiakijo:
- Zaskrbljenost, da so oni »dali« otroku bolezen.
- Občutek, da niso storili vsega, kar je bilo v njihovi moči, da bi preprečili bolezen.
- Obžalovanje, da niso storili več, da bi bolezen diagnosticirali prej.
- Skrbi glede dolgotrajnih zdravstvenih zapletov.
- Skrbi, da bo bolezen v prihodnosti odkrita tudi pri sorojencih.
- Konflikti med sorojenci, saj zdravi otroci pogosto čutijo, da niso deležni enake pozornosti.
