Lekcija 3: Diagnosticiranje celiakije
3.6 Diferencialne diagnoze

- V večini primerov simptomi niso povezani s pšenico ali z glutenom, zato je potrebno pomisliti na ostale možne diagnoze.
- Testi za avtoprotitelesa so lažno negativni kljub temu da ima oseba celiakijo. To se lahko zgodi…
- če je oseba že zmanjšala vnos glutena, pri bolnikih s pomanjkanjem IgA ali nizkimi koncentracijami IgA, pri katerih ni bil izveden test na osnovi IgG protiteles, pri bolnikih, zdravljenih s kortikosteroidi ali drugimi imunosupresivnimi zdravili
- v primeru zamenjave vzorcev krvi ali tehničnih napak v laboratoriju
- če je koncentracija TGA nizka in pade tik pod določeno mejno vrednost – večja verjetnost, da se to zgodi, je pri odraslih, ki uživajo manjše količine glutena. Če simptomi močno nakazujejo celiakijo in jih ne moremo pojasniti z drugimi boleznimi, je potrebno kljub negativnemu rezultatu seroloških preiskav opraviti endoskopijo zgornjih prebavil z biopsijo. To je še posebej pomembno, če bolnik načrtuje začetek brezglutenske diete.
- Nekatere druge boleznih, razen celiakije, lahko povzročajo atrofijo črevesnih resic ali se kažejo s simptomi, povezanimi z uživanjem pšenice. Te diferencialno diagnostične možnosti so na kratko povzete v naslednjih odstavkih. Pomembno je, da jih ne zamenjamo s celiakijo! (Gluten Intolerance Group 2015)
Druge diferencialno diagnostične možnosti atrofije črevesnih resic
Čeprav je atrofija črevesnih resic značilen znak in večinoma posledica celiakije, zanjo ni patognomonična. Če so bila protitelesa TGA-IgA, specifična za celiakijo (IgG v primeru selektivnega pomanjkanja IgA), negativna, je treba kot razlog za atrofijo resic tudi če bolnik po začetku brezglutenske diete poroča o subjektivnem izboljšanju simptomov, smatrati neceliakalno enteropatijo (NCE) (Pallav s sod. 2012).
Spodaj lahko najdete povzetek najpomembnejših stanj in diferencialnih diagnoz, ki lahko pojasnijo histološko sliko atrofije črevesnih resic (Pallav s sod. 2012; De Gaetani s sod. 2013):
- Artefakti zaradi napačne orientacije in tangencialnega rezanja bioptov
- Crohnova bolezen
- Druge nespecifične imunsko posredovane enteropatije, zlasti prehranske alergije ali avtoimuna enteropatija
- navadna spremenljiva imunska pomanjkljivost (CVID)
- Sindrom bakterijske razrasti v tankem črevesju (SIBO)
- Kolagenska sprue
- Tropska sprue
- okužbe (npr. Giardia lamblia, Helicobacter pylori, Isospora, Cryptosporidium, Tropheryma whipplei; virusi - zlasti rotavirusi), vključno s postinfekcijskimi poškodbami črevesnih resic
- Eozinofilni gastroenteritis
- Stranski učinki zdravljenja z olmesartanom ali z nesteroidnimi protivnetnimi zdravili (NSAR)
Druge s pšenico ali z glutenom povezane motnje
Izraz »z glutenom povezane motnje«, ki vključuje celiakijo, preobčutljivost na pšenico (znano tudi kot neceliakalno glutensko preobčutljivost) in alergijo na pšenico, opisuje različna stanja, ki jih sproži uživanje glutena ali drugih sestavin pšenice (Elli s sod. 2017). Termini intoleranca/preobčutljivost/alergija lahko povzročijo zmedo, vendar vsi kažejo na to, da bo uživanje določene hrane povzročilo simptome. Najpomembneje je vedeti, da ima vsako od teh stanj drugačen osnovni mehanizem nastanka, zato so različni tudi zapleti in prognoza. Zaradi tega je pomembno, da se postavi pravilna diagnoza (Celiac Education 2012).
Več podrobnosti o drugih s pšenico ali z glutenom povezanih motnjah najdete spodaj in na sliki 16:
Silka 16: Različne s pšenico ali z glutenom povezane motnje (Vir: FocusINCD)
Alergija na pšenico
Prehranske alergije se lahko pojavijo v katerikoli starosti. Za alergijo na pšenico je značilna preodzivnost imunskega sistema na katerikoli protein v pšenici, povezanih ali nepovezanih z glutenom.
Večina bolnikov z alergijo na pšenico, ne pa vsi, tvorijo protitelesa proti proteinom pšenice (IgE tip alergije na pšenico, tip 1). Ko bolnik zaužije pšenico ali vdihne pšenično moko, se le-ta veže na IgE in sproži alergijsko reakcijo, ki lahko sega vse od blagih kožnih simptomov (izpuščaji, koprivnica, srbenje, otekanje, itd.) do hudih, včasih usodnih reakcij (piskanje, dispneja, izguba zavesti, anafilaktični šok itd.) (Pietzak s sod. 2012).
Simptomi IgE pozitivne alergijske reakcije tipa 1 se pojavijo v nekaj minutah ali urah po zaužitju pšenice. Koncentracijo protiteles IgE proti proteinom pšenice lahko neposredno izmerimo v krvi ali posredno ocenimo s pomočjo kožnih testov po Pricku. Višja kot je koncentracija za pšenico specifičnih IgE protiteles v krvi in večja kot je kožna reakcija po prebodu kože z raztopino proteinov pšenice, večja je verjetnost, da gre za z IgE posredovano alergijsko reakcijo na pšenico tipa 1.
Prisotnost za pšenico specifičnih IgE ali pozitiven kožni test ne pomeni imeti alergijo na pšenico. Vendar pri ljudeh, ki imajo simptome takoj po zaužitju hrane, ki vsebuje pšenico, pozitiven test podpira diagnozo alergije na pšenico.
Pri ne-IgE posredovani alergiji na pšenico, tip 4, se bolnik na zaužitje pšenice odzove več ur ali včasih več dni po zaužitju, pogosto s prebavnimi in kožnimi simptomi. Da simptomi izzvenijo, lahko traja več dni. Ker nimamo zanesljivega krvnega ali kožnega testa, s katerim bi lahko dokazali ne-IgE tip alergije, je postavitev diagnoze zelo težavna. Bolniki brez simptomov na strogi izločevalni dieti morajo ob zaužitju pšenice reagirati z značilnimi simptomi. Da bi dokazali ali ovrgli sum na alergijo, je potreben dvojno slepi s placebom nadzorovan pristop (Sapone s sod. 2012).
Kljub temu da nekateri laboratoriji ponujajo testiranje na osnovi IgG protiteles (proti pšenici ali drugi hrani), le-ta ne kažejo na prehransko intoleranco in lahko vodijo le do neopravičene omejitve prehranjevanja.
V nasprotju z bolniki s celiakijo imajo bolniki z alergijo na pšenico negativne serološke preiskave za protitelesa TGA. Večina nima atrofije črevesnih resic, nekateri pa lahko imajo povečano število intraepitelijskih limfocitov (Marsh 1 lezija) (Marsh 1 stadij, glej Poglavje 1 , lekcija 3.2) (Pietzak 2012).
Bolniki z alergijo na pšenico, še posebej otroci, lahko alergijo čez čas prerastejo in postanejo na pšenico tolerantni. To je velika razlika v primerjavi s celiakijo, ki je vseživljenjska avtoimuna bolezen z intoleranco na gluten.
Prehrana pri alergiji na pšenico se običajno iz dveh razlogov sklada z brezglutensko dieto: nekateri bolniki se lahko odzivajo tudi na proteine drugih žit, ki so sorodna pšenici, na primer na rž in ječmen. Toda čeprav nekateri bolniki dobro tolerirajo čisto rž in ječmen, v številnih izdelkih zmeraj obstaja tveganje za navzkrižno kontaminacijo s pšenično moko.
Preobčutljivost na pšenico
Preobčutljivost na pšenico (imenovana tudi neceliakalna glutenska preobčutljivost (NCGS) ali neceliakalna preobčutljivost na pšenico (NCWS)) je stanje, pri katerem ljudje nenormalno odreagirajo na hrano, ki vsebuje gluten, vendar je pri njih izključena prisotnost celiakije, alergije na pšenico in drugih stanj (Fasano s sod. 2015).
Pri teh posameznikih so simptomi zelo raznoliki in nespecifični. Preobčutljivost je lahko vezana na različne proteinske frakcije pšenice, na primer na inhibitor antitripsina (ATI). Težave pa lahko povzročajo tudi nekateri ogljikovi hidrati in vlaknine (imenovani FODMAP). Med drugim so FODMAP v velikih količinah prisotni v pšenici in drugih žitih.
Do sedaj niso bili odkriti posebni diagnostični označevalci, kot so protitelesa, ali znaki vnetja, s katerimi bi prepoznali osebe s preobčutljivostjo na pšenico ali jih razlikovali od oseb z ne-IgE posredovano alergijo na pšenico. Da bi ugotovili, ali bolniki resnično odreagirajo na pšenico, je zato potrebno izvesti obsežen postopek, ki vključuje slepo testiranje. Ker to ni vedno izvedljivo, zdravniku in/ali bolniku ostaja le klinični sum.
Ko so v raziskovalnih študijah uporabili stroga merila in dvojne slepe poskuse, sum na preobčutljivost na pšenico pri večini ljudi, ki so verjeli, da imajo to motnjo, ni bil potrjen. To je bilo prikazano v dveh študijah, v katerih so bolniki s sumom na preobčutljivost na pšenico sprva imeli strogo brezglutensko dieto, ki ji je sledil poskus: prejeli so testni obrok, ki je bil bodisi brez glutena (placebo) ali pa je dejansko vseboval pšenico. Dodelitev v skupino z ali brez glutena je bila naključna in bolniki niso vedeli, kaj so prejeli (slepi postopek). Mnogi bolniki se kljub prejemu obroka z glutenom niso odzvali, drugi pa so se odzvali kljub uživanju brezglutenskega placebo obroka (nocebo učinek). Samo pri 5 do 15 od 100 oseb, ki so menile, da so preobčutljive na pšenico, je bilo s temi dvojno slepimi testi dokazano, da imajo to motnjo (Volta s sod. 2015, Volta s sod. 2017; Molina-Infante & Carroccio 2017).
Preobčutljivost na pšenico je zaenkrat slabo definirano stanje. Opisani niso bili nobeni resni zapleti. Nejasno je, ali je to stanje prehodno ali vseživljenjsko. Če dieta brez pšenice ali brez glutena ne odpravi simptomov, je priporočeno dodatno zmanjšanje uživanja določenih ogljikovih hidratov in vlaknin (FODMAP dieta) (Volta s sod. 2015). V tem primeru je zelo pomembno prehransko svetovanje, da se tako izognemo pomanjkanju pomembnih hranil.
V nasprotju s celiakijo prav tako ni znano, kako stroga mora biti brezglutenska dieta pri preobčutljivosti na pšenico, saj so možne tudi individualne razlike.


