Lekcija 2: Celiakalna ledena gora – klinična slika in simptomi

2.1 Lekcija 2: Celiakalna ledena gora – klinična slika in simptomi

Klinična slika celiakije je raznolika in vključuje velik spekter simptomov od hude malabsorpcije do drugih, manj očitnih znakov ali popolne odsotnosti težav (Riznik s sod. 2021). Zaradi tega celiakijo imenujemo tudi klinični kameleon (Fasano s sod. 2003).

Zlasti primeri z manj očitno klinično sliko pogosto ostanejo pod površjem – tisti, ki jim postavimo diagnozo, so le vrh ledene gore (CR Lekcija 1.3 in slika 7).

The Iceberg of Celiac Disease

Slika 7: Celiakalna ledena gora
Nekateri primeri celiakije se nahajajo nad površjem in so enostavnejši za diagnosticiranje, drugi pa pod površjem in zato zahtevnejši za prepoznavo.
(
Vir: prilagojeno po Shutterstock ID: 649991698)

 

Klinično sliko celiakije razdelimo na  (Husby s sod. 2012; Felber s sod. 2014; NICE 2015):

»Klasično« in simptomatsko celiakijo – gastrointestinalne in izvenčrevesne težave

Ko je bila celiakija prvič opisana kot bolezen, so simptomi obsegali gastrointestinalne znake kot so napihnjenost, drisko z malabsorpcijo hranil, ki je vodila v izgubo telesne teže, anemijo zaradi pomanjkanja železa ter pri otrocih zaostajanje v rasti. To predstavitev bolezni pogosto imenujemo »klasična celiakija« (Ludvigsson s sod. 2012). 

Dandanes je znano, da celiakija ni omejena na malabsorpcijo (Green s sod. 2015), ampak se lahko kaže z manj očitnimi simptomi s strani črevesja (npr. zaprtje ali zgolj bolečina v trebuhu) ali izven prebavnega sistema. Posledično lahko celiakija prizadene kateri koli del telesa, npr. s simptomi s strani srčno-žilnega, mišično-skeletnega, reproduktivnega ali živčnega sistema, ter drugimi, manj specifičnimi simptomi, kot so izpadanje las, kožni izpuščaj ali okvara zobne sklenine. Ker ti simptomi ne kažejo na bolezen prebavil, veliko bolnikov ni diagnosticiranih s celiakijo. Raziščite interaktivno sliko 8, da izveste več o različnih simptomih celiakije. 

<>

Slika 8: Možni znaki in simptomi celiakije (Vir: FocusINCD)


Asimptomatska in subklinična celiakija

S pomočjo sistematičnih presejalnih študij je bilo ugotovljeno, da številni prizadeti posamezniki nimajo nobenega simptoma ali pa so le-ti nespecifični. To imenujemo »asimptomatska« celiakija (Ludvigsson s sod. 2012). Pri nekaterih od njih lahko z diagnostičnimi preiskavami ugotovimo nepravilnosti, kot so zmanjšana mineralna kostna gostota ali povišane vrednosti transaminaz. Te osebe imajo »subklinično« celiakijo (Ludvigsson s sod. 2012). Tako pri asimptomatskih bolnikih kot tudi pri tistih s subklinično celiakijo bomo odkrili povišane vrednosti za celiakijo specifičnih avtoprotiteles (CR lekcija 3)) in atrofijo črevesnih resic. Posledično se lahko pri njih, če jih ne diagnosticiramo in ne upoštevajo brezglutenske diete, razvijejo zapleti in dolgoročne posledice nezdravljene celiakije. 


Potencialna celiakija

Druga skupina so bolniki z ali brez simptomov, ki imajo  blago do zmerno povišane vrednosti TGA ali EMA, vendar imajo normalno črevesno sluznico. To stanje imenujemo »potencialna celiakija« in je precej pogosto pri posameznikih s povečanim tveganjem za razvoj celiakije, npr. pri bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 1 ali pri sorodnikih bolnikov s celiakijo. Ti bolniki ne smejo na brezglutensko dieto, saj so lahko avtoprotitelesa le prehodno prisotna ali nihajoča. Vendarle pa je pri njih potrebno ponavljati za celiakijo specifične serološke preiskave (TGA-IgA), na primer enkrat letno oziroma prej, če se pojavijo simptomi (Poglavje 1, lekcija 3). Če nivo protiteles naraste, vztraja več kot 2 leti in/ali se simptomi slabšajo, je priporočeno ponoviti biopsijo sluznice tankega črevesa. 


Herpetiformni dermatitis

Še ena od manifestacij celiakije je herpetiformni dermatitis, znan tudi kot Duhringova bolezen. Stanje imenujemo tudi »celiakija kože«. Zanj je značilno močno srbenje in pekoč izpuščaj z majhnimi vezikulami (glej sliko 9 a do e), ki se pojavi simetrično po telesu (večinoma po kolenih, izteznih delih komolcev in zadnjici), občasno tudi po zgornjem delu hrbta, po trebuhu, v dimljah, pazduhah, lasišču in po obrazu (Sticherling, M & Erfurt-Berge 2012; Reunala 2015; Collin s sod. 2017, Görög s sod. 2021). 

Clinical presentation of dermatitis herpetifomis duhring

Slika 9 a do h: Različni primeri klinične prezentacije DHD
a) skalp, b) koleno, c) in d) komolec, d) pogled od blizu, e) granularni depoziti IgA, f) sprememba dlani, g) blaga oblika pri otroku
(Vir: z dovoljenjem dr. Christiana Rose, Lübeck, Nemčija (a-e) in dr. Ilme Korponay-Szabó, Budimpešta, Madžarska (f-h))


Za bolezen so značilni granularni depoziti IgA v papilarnem dermisu kože. Ti depoziti sprožijo aktivacijo komplementnega sistema, kar vodi v vnetno reakcijo s pojavm srbečih mehurčkov. Avtoantigen pri herpetiformnem dermatitisu je epidermalna transglutaminaza, ki jo najdemo v koži na istih mestih kot granularne depozite IgA (Sardy s sod. 2002; Donaldson s sod. 2007, Görög s sod., 2021). 

Dermatitis herpetiformis je redka bolezen in le majhen delež bolnikov s celiakijo bo razvil to kožno manifestacijo. Navadno se pojavi pri odraslih bolnikih s celiakijo, pri otrocih je neobičajen. Moški so prizadeti pogosteje kot ženske (Reunala s sod. 2015; Collin s sod. 2017,  Görög s sod., 2021). Čeprav le 10 % bolnikov s herpetiformnim dermatitisom navaja blage gastrointestinalne simptome, ima večina vsaj subklinične znake celiakije in atrofijo resic (Rose s sod. 2009).

Zlati standard za diagnosticiranje herpetiformnega dermatitisa je detekcija granularnih depozitov IgA v koži bolnikov. Ker imajo vsi bolniki s herpetiformnim dermatitisom celiakijo, je zdravljenje stroga in vseživljenjska brezglutenska dieta. Le-ta je v večini primerov herpetiformnega dermatitisa pri otrocih učinkovita. Medikamentozno zdravljenje z dapsonom je zelo učinkovito za zdravljenje zelo srbečih kožnih izbruhov, vendar na celiakijo nima vpliva (Reunala s sod. 2015, Görög s sod., 2021). Vseeno pa imajo ta zdravila stranske učinke in njihova uporaba pogosto vodi v zanemarjanje brezglutenske diete. Njihovo predpisovanje mora biti zato minimalno.   


Refraktarna celiakija

Če simptomi in znaki celiakije ne izzvenijo ali pa se kljub brezglutenski dieti ponovno pojavijo, so vzroki najpogosteje nenamerno zaužitje glutena, druge gastrointestinalne motnje ali podaljšano celjenje sluznice tankega črevesa, kar lahko traja do dve leti. Vseeno pa obstaja redek, a resen zaplet, imenovan refraktarna celiakija (RCD) (Verkarre s sod. 2003; Rubio Tapia & Murray 2010). Medtem ko refraktarna celiakija pri otrocih in mladostnikih ni bila opisana, pa je najverjetneje prizadetih približno 1 % odraslih bolnikov, večinoma starejših od 50 let  (Roshan s sod. 2011; Rowinski & Christensen 2016; van Wanrooij s sod. 2017).

Simptomi, ki pri bolnikih s celiakijo na strogi brezglutenski dieti zahtevajo razširjeno diagnostiko, so: kronična driska, nenamerna izguba teže, vročina, utrujenost, nočno potenje brez znanega vzroka.
Glede na število in značilnosti določenih imunskih celic (intraepitelijskih limfocitov, IEL) v sluznici, je refraktarna celiakija razdeljena v  

  • tip I (RCD1): Marsh 3 lezije z normalnimi intraepitelijskimi limfociti

  • tip II (RCD2): Marsh 3 lezije s povečanim številom (>20 %) aberantnih intraepitelijskih limfocitov (CD3 in CD8 negativnih) s predmalignimi značilnostmi in klonalnostjo T-celičnih receptorjev.

Bolniki z RCD morajo biti diagnosticirani, zdravljeni in spremljani v specialističnih enotah (Felber s sod. 2014). Če je diagnoza potrjena, je potrebna pri bolnikih z RCD tipa II medikamentozna terapija (skupaj z brezglutensko dieto) in skrbno opazovanje zaradi povečanega tveganja za maligne spremembe tankega črevesa (z enteropatijo povezani T-celični limfom, EATL).

Keep in mind