Lekcija 1: Celiakija – definicija, prevalenca & patogeneza

1.1 Definicija, prevalenca & patogeneza

Celiakija (CeD, v preteklosti znana tudi kot glutenska enteropatija) je kronična avtoimuna bolezen, ki jo pri genetsko obremenjenih osebah sproži zaužitje glutena. Zanjo so značilni prisotnost za celiakijo specifičnih avtoprotiteles, haplotip HLA-DQ2 in/ali HLA-DQ8 ter poškodba sluznice tankega črevesa (enteropatija) (Husby s sod. 2012) (NICE 2015). Čeprav vnetje prizadene predvsem tanko črevo, je celiakija sistemska bolezen in lahko vključuje tudi prizadetost ostalih organskih sistemov ter vodi v pojav številnih nespecifičnih znakov in simptomov. Prav ta raznolika klinična slika lahko oteži odkrivanje bolezni.

Čeprav celiakije ne moremo pozdraviti, strogo izogibanje uživanja izdelkov, ki vsebujejo gluten, ustavi nenormalno reakcijo imunskega sistema (Husby s sod. 2012; NICE 2015). Ob tem se črevesna sluznica obnovi in simptomi običajno izzvenijo.

Celiakija je ena najpogostejših vseživljenjskih bolezni, njena prevalenca v splošni populaciji je 1 % (Mustalahti s sod. 2010; Catassi s sod. 2014). Presečne presejalne študije nakazujejo, da je približno 80 do 90 % bolnikov nediagnosticiranih (Laass s sod. 2015; Horwitz s sod. 2015).

Celiakija je lahko diagnosticirana v katerikoli starosti. Pri večini bolnikov se enteropatija razvije v prvih letih življenja  (Agardh s sod. 2015), vendar pa se lahko znaki in simptomi pojavijo oziroma so prepoznani več let ali celo desetletij kasneje. Podobno kot velja za ostale avtoimune bolezni je tudi celiakija pogostejša pri ženskah. Razmerje obolevnosti med ženskami in moškimi je približno 2 : 1 (Ivarsson s sod. 2003; Bardella s sod. 2005).

Nekatere skupine posameznikov, predstavljene v Tabeli 1, imajo povečano tveganje za pojav celiakije. Pri otrocih in mladostnikih iz teh skupin je priporočeno redno serološko testiranje, odrasle pa testiramo vsaj enkrat, tudi če so asimptomatski  (Husby s sod. 2012) (Poglavje 1, Lekcija 3.3).

Table 1 subgroups at increased risk to develop CeD

Tabela 1: Stanja, ki so povezana s povečanim tveganjem za celiakijo. (Vir: FocusINCD)


Ker imajo celiakija in druge avtoimune bolezni podoben HLA-haplotip, imajo bolniki z eno od teh avtoimunih bolezni povečano tveganje za razvoj celiakije. Velja tudi obratno – približno eden od štirih bolnikov s celiakijo bo razvil vsaj eno od preostalih avtoimunih bolezni.

Pomembno je, da se zavedamo, da imajo bolniki s celiakijo povečano tveganje za selektivno pomanjkanje IgA, kar je pomembno pri analizi in interpretaciji vrednosti za celiakijo specifičnih protiteles (Poglavje 1, Lekcija 3.1).

Keep in mind